Avtor: John E. Upledger, DO, OMM

Možgani in hrbtenjača – dve glavni komponenti centralnega živčnega sistema – zahtevajo natančno nadzorovano okolje, da se lahko pravilno in učinkovito razvijajo in delujejo. Kraniosakralni sistem je v veliki meri odgovoren za zagotavljanje takšnega okolja.

Kraniosakralni sistem je fiziološki sistem, ki ga lahko označimo kot delno zaprtega in hidravličnega. Ima vodotesno zunanjo mejo, ki jo tvori zunanja plast možganskih open. Ta zunanja plast se imenuje dura mater oz. duralna membrana. Kontrolirani dotok tekočine v kraniosakralni sistem je zagotovljen v glavnem prek horioidnih pletežev, kontrolirani iztok pa poteka večinoma preko sistema arahnoidejne granulacije. Tekočina v kraniosakralnem sistemu je cerebrospinalna tekočina (CST), katera se izloča iz krvi prek horioidnih pletežev in se vanjo vrača preko sistema arahnoidejnih resic. Ekstrakcija in resorbcija cerebrospinalne tekočine sta doseženi v glavnem s pomočjo osmoze ter posebnih aktivnih transportnih mehanizmov.

CST pri svojem kroženju po kraniosakralnem sistemu izvaja svoje naloge. Tekočina se pretaka med celicami možganov in hrbtenjače in zapolnjuje prostor med njimi. CST tudi prehaja skozi celične membrane v same celice, pri čemer pa nekatere komponente tekočine niso prehodne.

Funkcije CST so:

1. oblivanje možganov in s tem zmanjšanje vpliva gravitacije nanje za 75-80%
2. deluje kot blažilec, tako da se možgani ne bi poškodovali, če bi zadeli ob notranjo steno lobanje v primeru sunkovitih gibov glave ali telesa
3. zagotavljanje hranil možganom in hrbtenjači, kot tudi žlezama hipofizi in češariki, ki se nahajata znotraj kraniosakralnega sistema
4. odplavljanje metaboličnih odpadnih produktov in strupnin, ki so bile odložene v celicah ali med celicami centralnega živčnega sistema
5. preprečevanje trenja med celicami centralnega živčnega sistema oz. neprimernih kontaktov med njimi, ki bi lahko sprožili neželjene živčne impulze ali poškodovali celične membrane
6. vzdrževanje pravih koncentracij elektrolitskih substanc (ionov), potrebnih za ustvarjanje in prevajanje živčnih impulzov, tako da lahko razmišljamo, se spominjamo, čutimo in se premikamo

Duralne membrane kraniosakralnega sistema so pritrjene na večino kranialnih kosti. Te membrane so pritrjene tudi na nekatere dele spinalnega kanala. Pritrditve v spinalnem kanalu so veliko bolj redke kot v lobanji, kar omogoča boljšo gibljivost hrbtenice. Če postane gibljivost dure omejena zaradi kakršnihkoli razlogov, lahko to poslabša delovanje kraniosakralnega sistema, s sekundarnimi negativnimi posledicami za centralni živčni sistem ter endokrini in imunski sistem.

Volumen CST v kraniosakralnem sistemu se stalno ritmično povečuje in zmanjšuje in to 6-12-krat na minuto. To stalno spreminjanje prostornine zahteva od duralnih membran prilagajanje, kar preprečuje prevelik pritisk tekočine na zapletene strukture možganov in hrbtenjače. Del tega prilagajanja je doseženega z ritmičnim gibanjem kranialnih kosti.

Dandanašnji je znano, da se pod normalnimi pogoji kranialne kosti ne zrastejo skupaj ob puberteti, kakor je bilo mišljeno včasih [1-6]. Nasprotno, so v stalnem gibanju, ki ustreza spreminjajočim se zahtevam, katere jim nalaga dura ob ritmičnem naraščanju in upadanju prostornine CST-ja.

Bolezen, nepravilnosti ali poškodbe lahko povzročijo zmanjšanje gibljivosti kosti v glavi, hrbtenici ali medenici. Takšna travma lahko povzroči nepravilnosti delovanja kraniosakralnega sistema s sekundarnimi negativnimi posledicami za centralni živčni sistem ter endokrini in imunski sistem.

Vloga kraniosakralne terapije

Kraniosakralna terapija se osredotoča na:

1. prizadeto gibljivost vseh kosti, povezanih s kraniosakralnim sistemom (lobanja, obrazne kosti, hrbtenica, medenica).

Kadar terapevt ne dela s samimi kostmi, se lahko posveča tudi drugim dejavnikom, ki prispevajo k manjši gibljivosti kosti. Suture (šivi – spoji med kranialnimi kostmi) so lahko pogosto imobilizirane zaradi travmatičnih zagozdenj, kirurških posegov, zlomov lobanje ali drugih poškodb. Vse kosti, povezane s kraniosakralnim sistemom so občutljive na nenormalne obremenitve in napetosti, ki jim jih nalagajo nanje pripete mišice, kite, ligamenti in fascie. Tem kostem se lahko zmanjša gibljivost tudi zaradi negibljivosti njim sosednjih kosti in podobno; npr. noga lahko negativno vpliva na medenico, kar lahko vpliva na križnico (sacrum), na katero je pritrjena dura. Sledi napetost in najverjetneje nepravilnost v delovanju kraniosakralnega sistema. Kraniosakralni terapevt poišče te vplivne faktorje in pomaga obnoviti gibanje, kjerkoli je to možno. Terapevt se torej ukvarja z gibljivostjo celega telesa. Kadar popolna mobilizacija ni mogoča, pomaga terapevt klientovemu telesu razviti najboljše možne mehanizme prilagoditve, s pomočjo katerih ostaja kraniosakralni sistem čim manj prizadet.

2. prizadeto sposobnost prilagajanja duralnega membranskega sistema

Omejitve gibanja so vedno v središču pozornosti pri kraniosakralni terapiji. Pomembno je, da se duralna membrana giblje svobodno v hrbteničnem kanalu in da je omogočeno njeno raztezanje v lobanji. Pri tem jo lahko omejujejo nepravilnosti lobanjskih kosti in nenormalne napetosti v sami duralni membrani. Omejitve se pogosto prenašajo na lobanjo preko ligamentov in/ali mišic, katerih prevelika zategnjenost se največkrat poslabša na račun adhezij in kohezij kot posledic infekcij, kirurških posegov, krvavitev in/ali odlaganj strupnin.

3. Tok cerebrospinalne tekočine in krvi

Kraniosakralni terapevt poskuša oceniti in izboljšati pretok obeh tekočin, kolikor se le da. Membrane kraniosakralnega sistema ločijo kri od CST, vendar je nujno, da kri teče v horioidne pleteže ter skozi sistem membrane arahnoideje (pajčevnice), da se CST lahko tvori, opravlja svoje delo in se reabsorbira. Mnoge tehnike kraniosakralne terapije se osredotočajo na izboljšanje oskrbe centralnega živčnega sistema s krvjo ter z izboljšanjem njene venske drenaže. Obstaja tudi mnogo tehnik, ki izboljšujejo kroženje cerebrospinalne tekočine. Vse te tehnike pa se običajno prilagajajo posameznemu klientu.

4. Enovitost telesa in duha

Ker ima kraniosakralni sistem tako velik vpliv na fiziološko okolje možganov ter na dve omenjeni žlezi z notranjim izločanjem, se pojavijo procesi, ki povezujejo področji psihe in telesa. Izurjen kraniosakralni terapevt pri teh procesih pomaga z uporabo rok, kot tudi s pogovorom s klientom o rečeh, ki se med terapijo lahko začnejo izpostavljati njegovi zavestni pozornosti. Terapevt lahko spodbudi klienta in mu pomaga do razumevanja podob, ki se mu pojavijo v zavesti in tako lažje pride v stik s svojimi telesnimi funkcijami oz. lahko nanje tudi pozitivno vpliva.

Kraniosakralna terapija ima pozitiven vpliv na številne sisteme v človeku. V prvi vrsti podpira procese, ki izboljšujejo telesu lastne sposobnosti za naravno zdravljenje. Terapija se osredotoča na odstranjevanje ovir, povezanih z delovanjem kraniosakralnega sistema. Izboljšanje gibljivosti kraniosakralnega sistema izboljša pretok krvi in cerebrospinalne tekočine do možganov, hrbtenjače, hipofize, češarike ter možganskih živcev, med drugim.

Izboljšanje pretočnosti tekočin in njihove izmenjave še posebej izboljša delovanje možganov; hrbtenjače; avtonomnih kontrolnih sistemov; čutilnih sistemov za vid, sluh, voh in okus; sistemov motorike in njene koordinacije; sistema žlez z notranjim izločanjem ter imunskega sistema. Posredno pa kot kaže vpliva tudi na vse ostale telesne sisteme; zatorej je še posebej koristna pri večini kroničnih težav ter kot preventiva.

Reference:

1. Fryman, Viola M. A study of the rhitmic motions of the living cranium. Journal of the American Osteopathic Association, May 1971, Vol. 70, No. 9.
2. Michael, David K. and Ernest W, Retzlaff. A preliminary study of the cranial bone movement in the squirrel monkey. Journal of the American Osteopathic Association, May 1975, Vol. 74.
3. Retzlaff, Ernest W., et al. Cranial bone mobility. Journal of the American Osteopathic Association, May 1975, Vol. 74
4. Tettambel, Melicien, et al. Recording of the cranial rhithmic impulse. Journal of the American Osteopathic Association, Oct. 1978, Vol. 78
5. Greenman, Philip E. Roentgen findings in the craniosacral mechanism. Journal of the American Osteopathic Association, Sept. 1970, Vol. 70.
6. Baker, Ernest G. Alteration in width of maxillary arch and its relation to sutural movement in cranial bones. Journal of the American Osteopathic Association, Feb. 1971, Vol. 70, No. 6

Originalni članek: A Look Inside the Craniosacral System and How CST Helps (By John Upledger, DO, OMM, May 29, 2009)

povezava na originalni članek

Prevod: Damjan Kumer, junij 2009

Telo je živi organizem in njegova fiziologija s svojim neumornim delovanjem do konca stremi k vzdrževanju življenskih procesov v njem, torej k zdravju. Na srečo se vsi ti številni in zapleteni procesi odvijajo brez našega miselnega nadzora, tako da svoje miselne kapacitete lahko usmerimo v druge, manj pomembne dejavnosti… Gre torej za procese, ki večinoma presegajo naše razumevanje. Vseeno pa s svojim opazovanjem in delovanjem lahko pripomoremo, da se ti procesi v telesu izvedejo hitreje in učinkoviteje.

Naj navedem primer: vitalen upokojenec doživi pri delu z motorno žago v gozdu poškodbo. V nekem trenutku zaradi spleta okoliščin in obremenitev začuti ostro bolečino v sprednjem delu leve rame, zaradi česar mora za tisti dan zaključiti z delom, saj je rokovanje z motorko postalo boleče, nezanesljivo in s tem tudi nevarno. Čez nekaj dni poišče zdravniško pomoč. Zdravnik ob pregledu ugotovi, da gre najverjetneje za manjšo poškodbo tetive dolge glave mišice biceps brachii, zato gospodu svetuje počitek, protibolečinske tablete po potrebi in kontrolo čez deset dni. Ob kontroli so bolečine nekaj manjše, vendar pa se pojavijo vsakič, ko gospod poskuša dvigniti kakšen predmet oz. napeti mišice za upogib komolca. Sledita dodatna dva tedna izogibanja obremenjevanju ter napotitev na fizioterapijo. Po fizioterapiji bi lahko prišlo do razrešitve te zgodbe in gospod bi se npr. po dveh mesecih vrnil v običajni delovni ritem.

Vendar pa v danem primeru ne pride do tega. Bolečine ob obremenjevanju roke še kar vztrajajo in ta zgodba se podaljša. Vanjo se vključijo še drugi specialisti ter dodatna diagnostika. Ugotovijo, da so se na tetivi pojavile kalcinacije, da je delno poškodovana in da so v njeni okolici prisotni znaki vnetja. Vbrizgajo protivnetno zdravilo na mesto poškodbe, svetujejo previdnost pri obremenjevanju ter kontrolo po potrebi čez določen čas.

Naš gospod, ki ima v lasti manjšo kmetijo, se sicer trudi upoštevati dane nasvete, vendar povsem brez obremenjevanja leve roke ne gre. Tudi ni pretirano siten, pripravljen je potrpeti. Tako se cela zadeva razvleče na 10 mesecev od dneva poškodbe. V tem času se je gospod naučil paziti, kako dela, da ga čim manj boli. Nekako se je že navadil na bolečino. Kar ga dodatno moti je naslednje: mišica je vse šibkejša, izgubila je dobršen del svoje mase in postala mlahava. Zaradi zmanjšanega obremenjevanja je atrofirala. Nato se odloči poiskati dodatno pomoč še pri manualnem terapevtu.

Slednji v svojem naboru tehnik izbere nekatere, za katere se mu zdi, da bi v danem primeru lahko prinesle olajšanje in kasneje pomagale k odpravi somatske disfunkcije. Po prvem obisku gospodu predlaga, kako bi nadaljevala s sodelovanjem, s kakšno pogostostjo ter po koliko terapijah pričakuje znake izboljšanja. Obenem ga opozori, da naj nadaljuje z vsemi ostalimi postopki, v katere ga je vključil osebni zdravnik ali specialist.

Po tretjem tednu naš gospod opazi prve spremembe na bolje. Opaža, da so bolečine nekaj manjše, da lažje dela. Kljub temu je opozorjen, naj bo še vedno previden pri obremenjevanju, da ne bi poškodbe ponovil. Po dodatnih dveh tednih se odločita, da poslej med terapije vneseta dvotedenski razmik. Po osmi terapiji se gospod odloči, da funkcionira že zadosti dobro, da lahko prekine z obiskovanjem. Ve, da se še naprej mora izogibati sunkovitim in pretiranim obremenitvam leve roke, da pa so bolečine pri zmernem obremenjevanju izginile ter da se je mišica začela nazaj krepiti. Po dodatnih štirih mesecih je mišica spet nazaj v stanju kot pred poškodbo – o mlahavosti in atrofiji ni več sledu.

Zakaj je prišlo do takega srečnega razpleta?

1. Oseba je bila zainteresirana po svojih močeh in s svojim delovanjem pomagati telesu k učinkovitemu okrevanju
2. Terapevtski pristop je bil sistematičen, vztrajen in celosten ter razpotegnjen na daljše obdobje
3. Terapevt se pri svojem delu primarno ni osredotočal le na somatsko disfunkcijo, temveč predvsem na zdravje, kot se je izražalo vsakič znova od znotraj navzven v danem trenutku ter na to, kako mu olajšati, da se polneje izrazi
4. Ko se je proces vzdrževanja disfunkcije obrnil v proces njenega odpravljanja, je bila izkazana vztrajnost in odločenost priti do trajne rešitve problema

Tudi v primeru različnih manjših poškodb lahko pride do somatske disfunkcije, ki bolj ali manj omeji človekovo delovanje. Dlje ko vztraja ta disfunkcija, bolj verjetno je, da bo pustila kakšne neželjene posledice na telesu in več časa in truda bo potrebnega za njeno odpravo. Zato je smiselno v takih primerih iskati učinkovito rešitev raje prej kot kasneje.

Avtor: Damjan Kumer, avgust 2021

Ps: „Zdravje vlada telesu v skladu z zakoni, ki so nespremenljivi, kakor zakon gravitacije in vse dokler spoštujemo te zakone, ki vodijo k zdravju, se nam ni treba bati bolezni.“ (A.T. Still)

Lumboishialgija kot stanje s prisotnostjo bolečin v spodnjem delu hrbta ter prek ritnice navzdol po nogi ima lahko zelo različne vzroke. Običajno gre za utesnitev živca, ki senzorno in motorično oskrbuje spodnjo okončino. Ta utesnitev se lahko zgodi že v centralnem hrbteničnem kanalu zaradi degenerativnih sprememb na hrbtenici, npr. zožanja centralnega kanala (stenoza) ali protruzije medvretenčne ploščice (diska), lahko zaradi premika vretenca (spondilolisteza) ali celo pojava novotvorb. Utesnitev se lahko zgodi tudi v izstopnem kanalu iz hrbtenice, kjer so razlogi za utesnitev živca lahko podobni. Do utesnitve živca pa lahko pride tudi nižje, npr. v višini ritnice, kjer na išiasni živec lahko pritiska zakrčena mišica piriformis.

Mišica piriformis povezuje kosti križnico in stegnenico (veliki trohanter stegnenice blizu kolčnega sklepa) in izvaja predvsem zunanjo rotacijo kolka. Pomembno vlogo ima pri ohranjanju stabilnosti med stanjem v pokončnem položaju in hojo. Išiasni živec jo običajno prečka na njenem spodnjem delu, tako da se je dotika, pri manjšem odstotku ljudi pa poteka celo skozi mišico. Pri njih je verjetnost pojava piriformis sindroma toliko večja.

Piriformis sindrom je torej stanje razdraženega išiasnega živca zaradi obremenitve prenapete mišice piriformis. Spremljajo ga lahko tako senzorne motnje (npr. mravljinčenje) v spodnji okončini kot tudi bolečine v ritnici, ki se širijo preko ali mimo kolka navzdol po nogi. Prisotna je lahko tudi oslabljena mišična moč, npr. mišic za dvig stopala. Zaradi naštetega si telo poskuša pomagati z iskanjem kompenzacij s spremembo telesne drže, ki bi zmanjšale bolečino. Na žalost razbremenitev telesa na enem mestu običajno prinese s seboj preobremenitev na drugem mestu, tako da se bolečine pogosto prenesejo po hrbtu navzgor v ledveni, prsni in celo vratni predel.

Najpogostejši simptom, ki ga oseba zazna v primeru piriformis sindroma je naraščajoča bolečina v ritnici in navzdol, če morajo sedeti dlje kot npr. 15-20 minut. Poleg tega oseba čuti bolečine, če mora stati pri miru ali pa tudi pri hoji, pri čemer je boleča npr. notranja rotacija kolka. Če je prišlo do šibkosti mišic za dvig stopala pa si taka oseba pogosto pomaga z dvigom medenice na prizadeti strani, da se med hojo ne spotika. S tem se trup zamakne in težave se prenesejo še na zgornji del telesa. Dolgotrajno vzdrževanje takšnega stanja pa privablja nove in nove težave.

Kaj torej storiti, če se vam zgodi kaj takega, kot je opisano v zgornjih vrsticah? Menim, da je smiselno obiskati zdravnika, ki bo znal oceniti resnost vaših težav. Prav tako vas lahko napoti na dodatne preiskave, ki lahko ovržejo sum na morebitne škodljive procese, ki bi lahko potekali v telesu kot primarni vzrok za obremenitev živca oziroma bolečine. Verjetno vas bo napotil tudi na fizioterapijo, ki vam bo lahko v pomoč.

Kar lahko storite sami je to, da se naučite poiskati razbremenilni položaj, v katerem bolečine popustijo. Zelo verjetno vam bo koristila tudi hoja in izvajanje vaj, katerih vas bodo naučili. Ta preizkušnja bo za vas v bistvu priložnost, da se pobliže seznanite in spoprijateljite s svojim telesom. Postanite pozorni nanj, kaj mu ustreza in kaj ne, ustvarite simbiozo z njim – in prijaznost vam bo bogato vračalo.

Kako pa vam lahko pri vsem tem pomaga manualni terapevt? Več glav več ve, pravi stari slovenski pregovor. Če se vaše težave vlečejo že predolgo ali pa če nočete, da bi se to zgodilo oz. če bi radi zmanjšali potrebo po protibolečinskih tabletah, potem vam bo manualni terapevt pomagal, da se hitreje znebite bolečin. Uporabil bo manualne tehnike, ki bodo med drugim sprostile prenapete mišice in pomagale telesu nazaj k ravnovesju.

Ko človek najde pot nazaj k ravnovesju, pa si olajša ter polepša življenje.

Avtor: Damjan Kumer, marec 2020

Ps: Splošno o nevroloških izpadih, kar morate vedeti: predvsem morate biti pozorni, če se vam stanje, ko čakate da bolečine minejo, začne poslabševati – npr. vse slabša mišična moč in vse več mravljinčenja in/ali bolečin v okončini kaže na vse večjo obremenitev živca ter potrebo po dodatnih preiskavah in čim prejšnjem ukrepanju. Pojav izgube nadzora nad mehurjem in črevesjem pa kaže na nujno stanje in zahteva takojšen obisk zdravnika!

Kaj lahko pričakujete ob obisku manualnega terapevta?

Kot prvo – pogovor o razlogu vašega obiska in opis okoliščin, v katerih je prišlo do vaše težave. Sledi telesni pregled v smislu ocene statusa – kaj in pri katerih gibih vas zaboli, katere strukture so prizadete, kje izgubljate funkcionalnost, kakšne somatske disfunkcije so prisotne. Še posebna pozornost bo namenjena znakom, ki bi kazali na nujen obisk zdravnika namesto manualnega terapevta. V tem primeru vam bo terapevt to povedal. Če pa bo tako kot v večini primerov, lahko pričakujete terapijo z uporabo različnih tehnik, katerih cilj je odpraviti vaše bolečine in vam pomagati nazaj k dobri telesni funkcionalnosti. Čisto možno pa je tudi, da vam bo svetoval še obisk kakšnega drugega strokovnjaka, ki bi vam lahko pomagal bolje na kakšnem drugem področju (npr. na področju prehrane, telesne vadbe, obvladovanja čustvenih težav, …).

Tu pa je 9 vprašanj, na katera si terapevt poskuša odgovoriti z vašo pomočjo:

1. Kaj vas je pripravilo do tega, da iščete pomoč? Bolečina, preventiva ali le želja po odmiku od vsakodnevnih težav, morda le želja po sprostitvi?
2. Kateri so bolj in kateri manj verjetni razlogi za nastanek vaših težav (telesna drža, poškodbe, ..)?
3. Kateri procesi so se ali se še dogajajo v vas, da so pripeljali do motečih simptomov, kot jih sami zaznavate (ostale sedanje ali pretekle bolezni in poškodbe, drugi travmatični dogodki, morda težave z ožiljem, …)?
4. Ali obstaja širše ozadje za nastanek vaših težav (družinska obremenjenost, življenjske navade, socialno okolje, …)?
5. Ali znaki, ugotovljeni med pregledom, kažejo na problem, ki zahteva obisk zdravnika?
6. Kaj je v vašem najvišjem interesu? Ali bodo manualne terapije prava izbira za vas, ali pa bi bilo bolje, da bi poiskali drugačno strokovno pomoč? (npr. vnetni procesi, znaki nevroloških izpadov, žilnih obolenj in nekaterih drugih stanj zahtevajo obisk zdravnika, včasih celo takojšen..)
7. Če je manualna terapija prava izbira za vas -kakšen terapevtski načrt bo za vas najprimernejši?
8. Kaj poleg tega lahko storite sami, da si olajšate težave oz. se jih rešite?
9. Kako vas spodbuditi, da boste s svojimi vsakodnevnimi ravnanji zavestno krepili svoje zdravje in veselje do življenja, neodvisno od kogarkoli? Kako vas spodbuditi k aktivaciji svojih lastnih virov za odpravo težav?

Število terapij, ki pripeljejo do odprave bolečin, je pogosto odvisno od tega, kako velik je problem in kako dolgo se že vleče oziroma za kakšen problem sploh gre. V nekaterih primerih pomaga tudi že ena do dve terapiji, vendar je to prej izjema kot pravilo. Pogosto je potrebnih 3-5 terapij, da se začnejo kazati zadovoljivi rezultati. Za prvo terapijo si morate vzeti uro časa, pri naslednjih lahko tudi manj. Običajno terapije izvajamo 1x na teden, v posebnih primerih sprva tudi pogosteje; sčasoma preidemo na 2x na mesec in kasneje še na redkeje. Ko se enkrat naučite paziti na svoja vsakodnevna ravnanja in ko začnete početi prave stvari, neprave pa opustite, greste k manualnemu terapevtu le še preventivno, za svoje veselje ali užitek in ne več zaradi bolečin.

Če želite, seveda.

Avtor: Damjan Kumer, december 2019

Ps: in ne pozabite – vaša prva izbira v primeru zdravstvenih težav je obisk kompetentnega zdravnika.

Masaža je srečanje dveh oseb, ki iščeta izmenjavo. Prva, torej stranka išče nekaj, kar ji bo prineslo ugodje, ji polepšalo dan ali pa odpravilo ali vsaj zmanjšalo tegobe, ki jo teže. Za to se je pripravljena prepustiti sprva neznanim rokam in na koncu tretmaja za prejeto dati nekaj denarja.
Drugi, maser, išče priložnost, da od sebe da nekaj, kar bo stranki v korist. V izvajanje masaže vloži svoje znanje in trud ter svoj odnos, ki je odgovoren, etičen in prijazen ter zato stranki prijeten. Cilj izvajanja masaže je izboljšanje telesnega in duševnega počutja stranke, skratka cilj je zadovoljna stranka, ki se bo še kdaj vrnila.
Da je vse to možno, je med stranko in maserjem potrebna določena mera zaupanja. Na primer, maser mora pred začetkom izvajanja masaže preveriti morebitne kontraindikacije, katerih neupoštevanje bi bilo za stranko lahko potencialno nevarno. Odkrit pogovor na začetku srečanja z novo stranko je torej pomemben del procesa. Maser se mora vedno zavedati, da gre za zaupne informacije, ki morajo ostati med njim in stranko in morajo biti varovane pred vsako tretjo osebo.
Tudi med izvajanjem tehnik je v nekaterih primerih potrebno preverjati strankin odziv nanje ter se ustrezno prilagajati. Tudi tu se skozi odgovoren odnos obeh gradi naprej medsebojno zaupanje. Rezultati tretmaja pa so zato na koncu boljši.

Med masažo ali manualno terapijo se v glavnem ukvarjamo z lajšanjem tegob, povezanih z gibalnim aparatom. V nekaterih primerih pa niti ne gre za tegobe, ker se stranka počuti dobro in je prišla na masažo le za sprostitev, da ne rečem „razvajanje“.

Vendar, ljudje imamo za seboj različno zgodovino takšnih in drugačnih izkušenj, bolj ali manj lepih. Včasih se zgodi, da pri kakšni stranki med izvajanjem določenih tehnik pride do sproščanja potlačenih čustev. Lahko pride do točenja solza, ki ga oseba ne more ali ne želi ustaviti nekaj časa. Maser mora v takem primeru ohraniti prisotnost in umirjenost ter taki osebi zagotoviti čas in prostor, v katerem se počuti varno in sprejeto, da na ta način lažje da iz sebe napetost ali žalost, ki je pripeljala do tega procesa sproščanja. Lahko ji s kakšno umirjeno besedo pomaga, da se oseba spet orientira na čas in prostor, v katerem se trenutno nahaja in iz te perspektive lažje vidi, kaj se je pravkar zgodilo in zakaj. Maser ni psihoterapevt, ki bi s psihoterapevtskimi prijemi poskušal pomagati stranki s čustvenimi težavami, lahko pa deluje kot prijatelj, ki mu je mar. Včasih je to vse, kar ljudje potrebujemo – nekoga, ki mu je mar.

Zakaj pa se jaz ukvarjam z masažo in manualno terapijo?
To delo je lepo, raznoliko in zato zanimivo. Zahteva polno prisotnost in razmišljanje pri iskanju optimalnih prijemov za stranko, ki v tem trenutku potrebuje našo uslugo. Pomembno je občutenje, kaj se dogaja pod maserjevimi rokami. Prav tako pa je pomemben spoštljiv medsebojen odnos ter iskrena medsebojna komunikacija, ki pomaga najti optimalne rešitve za dano stranko.
Vsaka stranka je drugačna od vseh prejšnjih, a hkrati vsaki enakovredna in enako pomembna. Če ji maser oz. terapevt uspe pomagati k boljšemu počutju, pa sta zadovoljna oba. 🙂 🙂
Zato.

Avtor: Damjan Kumer, 27.09.2022